Kokljabrcne

http://www.noovo.si/u/luka/

The new management of Trbovlje-Hrastnik coal mine has plans to start again with fresh excavations in the mine which was basically in the process of closing down. There are at least two reasons against. First, in 1999 we had referendum on coal-fired power plant in the region and the vote was against. True, the vote was not directly on the mine, but it was obvious that vote against the power plant was the vote for gradual closing of the region coal mining industry. Second and more substantial reason: face it, the coal age is over – we simply can’t afford it any more. (Further reading: Monbiot ’s many columns on similar situation in Britain, for example here)

For those  not familiar with the context: recent discovery of mass grave with victims of 1945 post-war terror revived a bitter political debate on our past. The victims of this repercussions (by some estimations over 90.000 were killed in Slovenia in second half of the year 1945) were mixed group – Nazi collaborators from whole Yugoslav territory, left-behind German soldiers, officials of quisling regimes, anti-communist priests and innocent unfortunates. But who ordered this? Who were the perpetuators? How to achieve reconciliation?

Beside two non-reflected views, held mostly by old hard-core WW2 veterans from both sides (»Killings were rightful revenge on fascist traitors«; »Killings are proof that the resistance was fundamentally evil communist treason«), it seems to me we are faced with following general interpretations or interpretative dilemmas.

a. ABSOLUTE or RELATIVE immorality of post-war killings. E.g. they are immoral in relative sense, because they can be interpreted in wider context of war, or, they are absolutely immoral as mass murders and crimes against humanity always are.

b. PERSONAL or GENERALISED responsibility. Those involved in killings are personally responsible, or, responsibility is dispersed among allied commanders (political and military leaders gave consent to the events), executors and victims (as many of whom were really war criminals)

c. Reconciliation is LEGAL or SYBOLIC act. Of course reconciliation is symbolic by definition, but, must it be accompanied with legal procedures and police-like investigations, or, is it in the first place public and official acceptance and consensus on certain historical interpretation of the past (consequently, investigations are supposed to be more archaeology-like …). In the particular Slovenian context, one side argues that reconciliation was completed when first democratic president Kučan (who was also ex- communist party leader) and arch-bishop Šuštar together paid respect to the victims in 1990. The other side claims the reconciliation was never achieved, because there was not one trial or prosecution.

d. Political debt is EQUALY SHARED or ASYMETRICAL. We all are children of our grandparents, so all their sins and all their achievements are equally inherited by us. On the other hand, political right puts more blame and more responsibility on political left as indirect heir (or at least more sympathetic interpreter) of communist regime which sponsored the killings and ordered strict silence on subject

e. The last point is perhaps a bit more vague and philosophical: what is the role of moral judgment in history, is the history our IMMEDIATE MORAL PAST or is it MORALY NEUTRAL in the sense that it is us who decide to invest moral judgment into certain historical process or personality, or not. For example, historical description of Hitler can hardly be omitted strong moral judgment; on the other hand, morally judging Alexander the Great will quickly pass into mere moralizing.

1. Radijska voditelja na BBC Brand in Ross sta si v oddaji privoščila neokusno šalo: po telefonu sta poklicala upokojenega igralca, ki naj bi bil kasneje gost v njunem talk showu. Brand se je v pogovoru  pretvarjal, da je spal z njegovo vnukinjo.

2. Trapasta šala je izzvala ogorčenje nekaterih občutljivejših poslušalcev, ki so se pritožili medijskemu nadzorniku. Voditelja se opravičita igralcu, ki opravičilo sprejme.

3. “Desni” rumeni dnevnik The Daily Mail lansira kampanijo moralnega ogorčenja nad Rossom in nad vulgarnostjo humorističnih oddaj nasploh. Mobilizira se več deset tisoč bralcev, ki BBC in nadzornika zasujejo s pritožbami.

4. BBC odpusti Branda in suspendira Rossa. Daily Mail nadaljuje serijo člankov o vulgarnem Brandu, ki ima svoje oddaje tudi v drugih medijih. BBCjevi direktorji obljubijo, da bodo skrbneje bedeli nad humorjem v svojih medijih.

In kar je morda najbolj ironično: “žrtev” Branda in Rossa je bil Andrew Sachs, natakar iz Fawlty Towers Johna Cleesa, ex Monty Python. Kot v odlični kolumni piše Charlie Booker, “There’s an endless list of comedy shows that would qualify for the Mail’s hall of shame. How about Monty Python, which in 1970 included a gloriously tasteless sketch about a man eating his mother’s corpse, then puking the remains into a grave? If Python had been banned, we’d never have seen Fawlty Towers or heard of Andrew Sachs in the first place – problem solved.”

VIEWPOINT

The difference between narcissus

and sunflower

is a point of view: the first

stares at his image in water

and says, there is no I but I

and the second looks

at the sun and says I am

what I worship.

And at night, difference shrinks

and interpretation widens

(Mahmoud Darwish)

Dreyfus, Watergate, Aldo Moro, Iran-Contra, Lewinsky

Afera Dreyfus: mati vseh afer:

V devetdesetih letih 19. stol. so v Franciji po krivem obdolžili vohunstva mladega vojaškega oficirja židovskega porekla Alfreda Dreyfusa. Afera je izbruhnila, ko se je razkrilo, da so obtožbe očitno čisti konstrukt, del politike in vojska pa se ni hotela umakniti in priznati napake ter oprostiti nedolžnega Dreyfusa. Njegov zagovornik pisatelj Emil Zola je ob tem napisal izredno odmevno javno pismo predsedniku republike pod naslovom J’Accuse (»Obtožujem«), kar od tedaj je postalo nekakšno geslo za javno obtožbo korumpirane oblasti.V ozadju montiranega procesa je bil močan antisemitizem vojske in francoske družbe tistega časa – politična filozofinja Hannah Arendt je kasneje dogodke interpretirala kot usodno križišče, ko je le malo manjkalo, da v Franciji ne bi oblasti prevzel antisemitski populizem, kakršen je prišel na oblast v Nemčiji z nacionalsocializmom.

Watergate: najslavnejša

17. junija 1972 je policija ujela pet mož pri poskusu vloma v prostore Nacionalne komisije Demokratske stranke v poslovni stavbi Watergate v Washingtonu. Kompleksno mrežo politične korupcije, ki se je nato razvijala še leta in kulminirala z odstopom predsednika Nixona 9. avgusta 1974, lahko razdelimo v nekaj etap. Že na samem začetku se je pokazala povezava vlomilcev z Republikansko stranko oziroma njenim organom, Komisijo za ponovno izvolitev predsednika Nixona. Na njihovih računih so našli večje vsote denarja, ki so dokazano prišli iz tega vira. Druga etapa afere, ki jo najbolj označuje delo raziskovalnih novinarjev Washington Posta Woodwarda in Bernsteina ter njunega anonimnega vira pri FBI (»Deep Throat«), je zadevala razkritja, kako visoko v strankarski hierarhiji je šla vednost oziroma naročilo vloma. Za nakazila vlomilcem sta vedela dva Nixonova najvišja svetovalca, Haldeman (Chief of Staff oz. vodja Nixonovega kabineta) in Ehrlichman; oba sta je moral predsednik odstaviti in sta bila obsojena na zaporne kazni. Tretjo fazo označuje dokazovanje povezave s samim Nixonom, ki je bil novembra 1972 izvoljen v drugi predsedniški mandat. Ključen dogodek je bilo razkritje v kongresni preiskavi,da se vsi pogovori v ovalni pisarni snemajo na magnetne trakove. Tožilstvo je zahtevalo izročitev trakov, na kar Nixon ni pristal. Po seriji pravnih in političnih spopadov je vrhovno sodišče julija 1974 v primeru United States v. Nixon soglasno odločilo, da predsednik nima pravice zadržati dokazov, ki so pomembni v kazenskem procesu. Po izgubi podpore glede glasovanja o odstavitvi v kongresu in senatu, je Nixon odstopil. Podpredsednik Ford, ki ga je nadomestil na položaju, je nato Nixonu podelil popolno in brezpogojno amnestijo glede vseh obtožb za dejanja, ki bi jih lahko zagrešil med predsedovanjem.

Aldo Moro: najskrivnostnejša

Italijanski politik Aldo Moro iz Krščansko-demokratske stranke, je bil 16. marca 1978 na poti v parlament, kjer naj bi predstavljal predlog prve vlade v Italiji, v kateri bi kot koalicijski partner sodelovali komunisti, ko so ga na rimski ulici Via Fani ugrabili člani skrajne marksistične skupine Rdeče brigade. V ujetništvu so ga držali dva meseca in v tem času zahtevali izpustitev nekaterih zaprtih članov Rdečih brigad. Vlada se ni želela pogajati in teroristi so Mora 9. maja umorili, truplo pa simbolično odložili na ulici, ki je natančno na pol poti med pisarnama komunistov in krščanskih demokratov.

Že med samim dogajanjem so se v javnosti pojavljali sumi, da Rdeče brigade niso edina politična sila, ki je nasprotovala »zgodovinskemu kompromisu« s komunisti: nasprotovali naj bi mu tako predsednik vlade Giulio Andreotti, ki naj bi Mora videl kot politično grožnjo, kot agenture velikih obeh sil hladne vojne, ki si sodelovanja niso želele. Maja 1979 je dobro obveščeni novinar novinar Mino Pecorelli v članku namignil dvoje: da je smrt Mora povezana z njegovo vednostjo o obstoju tajne paravojaške protikomunistične milice, in da je bila vlada obveščena (preko generala Dalla Chiesa) o mestu, kjer Mora zadržujejo teroristi. Pecorellija so ubili v Rimu marca 1979, Dalla Chiesa v atentatu v Palermu 1982. Povezave z umorom Alda Mora vodijo k številnim aferam. Starosto italijanske politike Andreottija je sodišče l. 2002 obsodilo na 24 let zapora zaradi udeleženosti pri umoru Pecorellija, a je bila sodba na višjem sodišču razveljavljena. Obstoj paravojaške skupine, o kateri je pisal Pecorelli, je bil uradno priznan l.1990 – operacija »Gladio« je bila dejansko s strani CIA sponorirana milica in ena najstrožje varovanih skrivnosti hladne vojne. »Vsemogočna« masonska Loža P2 (Propaganda due), ki naj bi koordinirala zaroto umora Alda Mora, je bila razkrita l. 1981, ko je policija našla seznam članov pri hišni preiskavi velikega mojstra lože Licio Gelli ja (med člani lože je bil med številnimi najvplivnejšimi javmimi osebami in politiki naveden tudi Silvio Berlusconi).

Iran-Contras: najbolj umazana

Največja politična afera 80. let dvajsetega stoletja se predvsem tiče dvoličnosti ameriške zunanje politike v odnosu do Irana in razkritja tajnih vojn v Latinski Ameriki, ki jih je brez vednosti Kongresa vodila Reaganova administracija.

Afera je izbruhnila, ko je novembra 1986 nek libanonski časnik objavil zgodbo, da se ZDA tajno pogajajo z Iranom o dobavi orožja, v zameno pa naj bi Teheran uporabil svoj vpliv na libanonski Hezbollah za izpustitev ameriških talcev v Libanonu. A zelo kmalu je prišlo na dan, da je bil posel mnogo obsežnejši in je obsegal denarna nakazila. Prek izraelskih posrednikov ga je koordiniral vojaški svetovalec Sveta za nacionalno varnost Oliver North (ki je tudi upravljal s tajnimi računi, na katere se je stekal denar), z avtorizacijo svetovalca za nacionalno varnost Johna Pointdexterja. Druga dimenzija afere se je razkrila z ugotovitvijo, da se denar iz iranskega posla uporablja za financiranje tajnih CIA operacij v Latinski Ameriki, specifično za financiranje nikaragvanske desničarske protivladne milice Contra. Za predsednika Reagana je bila podpora desničarskim milicam v tistih državah, kjer so bili na oblasti levičarski režimi, ključni del njegove strategije svete vojne proti »komunističnemu zlu«. A demokratski predstavniški dom (kongres in senat) je v letih 1982 do 1984 z zakonodajo in ob izrednem odporu administracije sprejel zakonodajo, ki je omejevala takšno podporo – razlog so bila predvsem razkritja o umazanih in krutih vojnah teh desničarskih milic in njihovi povezavi s proizvodnjo in razpečevanjem kokaina. Z iranskimi tajnimi fondi je administracija nelegalno obšla to omejitev. L. 1987 je Reagan afero priznal, se javno opravičil, a hkrati zanikal neposredno vednost o zadevi. North in Pointdexter sta bila sprva obsojena in kasneje na višjih sodiščih oproščena, dokončno pa je vsem udeleženim podelil amnestijo vseh obtožb predsednik Bush starejši l. 1992. Interpretacije afere so še vedno različne. Za liberalce se je z njo razkril vrh ledene gore umazane tajne zunanje politike ZDA, za republikansko desnico so akterji junaki, ki so se žrtvovali v imenu višjega nacionalnega interesa.

Lewinsky: najbolj pikantna

Predsedniku Clintonu je nad glavo viselo več obtožb o seksualnih škandalih. Najbolj neprijetna je bila tožba Paule Jones o spolnem nadlegovanju, ki naj bi se zgodilo l. 1991, ko je bil Clinton na mestu guvernerja Arkansasa. V poskusu, da bi dokazali »vzorec obnašanja«, so odvetniki Jonesove na zaslišanje poklicali vrsto Clintonovih sodelavk, med drugim začetek januarja 1998 tudi psihologinjo Monico Lewinsky, ki je l. 1995 kot neplačana pripravnica delala v Beli hiši. Lewinsky je na vprašanje, ali je imela kakršnokoli telesno razmerje s Clintonom, pod prisego odgovorila nikalno. Istočasno in nekoliko nenavadno je njena prijateljica Linda Tripp snemala telefonske pogovore, v kateri ji je Monika zaupala svoje ljubimkanje s predsednikom in laž pod prisego. Iz še vedno ne povsem jasnih razlogov (sama je trdila, da je šlo za njeno moralno dolžnost) je Linda nato te trakove izročila tožilcu s specifično tožilsko funkcijo »neodvisnega svetovalca« Kennethu Starru, ki je že preiskoval starejše obtožbe proti Clintonovima glede spornega nepremičninskega posla Whitewater. V drugi polovici januarja 1998 je novica o tem pricurljala v javnost; 26. januarja je predsednik Clinton na tiskovni konferenci v Beli hiši podal javno izjavo: »Želim, da me poslušate. Nisem imel spolnih odnosov s to žensko, gospodično Lewinsky.«

A že julija 1998 je Monica v zameno za imuniteto glede svojega lažnega pričanja priznala afero z Billom in sodišču predala edini materialni dokaz – slavno modro oblekico z madežem Clintonove sperme. Zakaj je obleko hranila neoprano? Menda spet po nasvetu »prijateljice« Linde Tripp. Clinton, ki je pred tem (17.1.1998) v primeru Paule Jones pod prisego zanikal spolne odnose z Monico, se je znašel v težavah. 17. avgusta 1998 je razmerje priznal pred sodiščem in pred javnostjo.

Clintona je sodišče zaradi krivega pričanja oglobilo za 90.000$, še hujše pa so bile politične posledice. Predstavniška domova sta (sicer neuspešno) decembra 1998 in februarja 1999 glasovala o njegovi odstavitvi, kar se je zgodilo šele drugič v zgodovini republike. Tudi glede te afere se interpretacije razlikujejo: za republikance je to tipični primer temeljne moralne pokvarjenosti liberalcev, za liberalce pa primer desne zarote, ki je diskreditirala uspešnega demokratskega predsednika z obtožbami, ki nimajo zveze z njegovo politiko, saj v tej (nasprotno od njegovih republikanskih predhodnikov) niso našli pravega madeža.

1. Odprite mejo s Hrvaško

Zakaj lahko prosto prečkam meje z vsemi ostalimi sosednjimi državami, s tisto, v kateri najraje preživljam poletje, pa ne?

2. Svobodna izmenjava datotek po internetu

Pirata za poslanca! Gre za najpomembnejše orodje kulturne distribucije, kar jih je kdaj poznalo človeštvo. Kriminaliziranje je zatiranje!

3. Zaprite Velenjski rudnik premoga in termoelektrarno

Premog je sorazmerno večji onesnaževalec atmosfere s CO2 kot druga fosilna goriva. Termoelektrarna na premog ni sprejemljiva.

4. Konec lova na divje živali

Svobodo medvedom, merjascem, jelenom, polhom …!

5. WLAN & SMS sta prosti dobrini

Tarife za SMS so oderuštvo, javni WLAN dostop državljanska pravica.

6. Trajni odvzem vozniškega dovoljenja

Za povzročitelje nesreč s smrtjo in za kronične najhujše kršitelje. Avto je orožje: zakaj dovoliti njegovo uporabo tistim, ki so dokazali, da so z njim stalno smrtno nevarni za druge?

7. Muzej moderne umetnosti

Kje živiš?

8. Kolesarski prometni križ

Od Žirov do Miklavža, vsi na kolo za zdravo telo

9. Botanični vrt

Obnovite starega, zgradite novega! Drevesa rabijo čas, jaz pa hočem svojo senčno klopico za penzijo. Zakaj? Dve besedi: Kew Gardens.

10. Četrti program RTVS

24-7 non-stop Avseniki & ponovitve. Ker zdaj je tako nerodno, da morajo narodno zabavni program prekinjati z zoprnimi informativnimi oddajami.

Manifest za akademsko odličnost Univerze v Mariboru. Reflektiran protest odpuščenega uporniškega profesorja – to bi znalo biti močno zanimivo! Dejstva, če držijo navedbe v Dnevniku: dr. Andrej Fištravec, docent na Mariborski univerzi, je bil odpuščen, ker je kljub neuspešni ponovni izvolitvi v naziv (kot razlog je komisija navedla nezadostne objave) s tremi študentkami opravil izpite in tako »poneveril izpitne rezultate,« kar naj bi predstavljalo večji disciplinski prekršek. Fištravec v manifestu protestira proti »psihologiji strahu in klečeplazenja«, ki vlada na univerzi, in predlaga, da naj kot kriterij odličnosti velja tudi pedagoška odličnost. »Tako je tudi na tujih odličnih univerzah,« pravi Fištravec, »posameznik je na primer odličen pedagog, ni pa odličen raziskovalec, in obratno. Praksa na tujih odličnih univerzah je, da se posamezniku omogoči opravljanje del, pri katerih svojo odličnost lahko uveljavi.« Dr. Fištravec je verjetno dober, ali vsaj popularen pedagog, saj so ga s posebno peticijo podprli študenti.

Za univerzo je res značilen poseben tip odnosov, za katere sta izraza »strah in klečeplazenje« po moje sicer premočna, a niso brez deleža nezdrave mešanice fevdalnosti, lojalnosti in tekmovalnosti, ki kaže, da so tudi močno inteligentni in izobraženi ljudje v medsebojnih odnosih lahko prav ustrezno nezreli in netolerantni. A ne predstavljam si, kako bi razcepitev delavcev na »odlične pedagoge« in »odlične raziskovalce« blagodejno delovala na to situacijo. Poleg tega, kako je lahko »odličen pedagog« na akademski ravni nekdo, ki bi bil povsem neudeležen pri aktivnem raziskovanju? In zares ne pretiravamo: za ponovno izvolitev v docentski naziv načelno zadostujeta dva izvirna znanstvena članka v petih letih. Nekomu, ki tega kriterija ne bi zmogel izpolniti, bi le težko priznali vsaj minimalno znanstveno aktivnost. Akademsko učenje brez stika z aktivnim znanstvenim delom je degradacija univerze na navadno šolo, ne pa razvijanje odličnosti.

Gotovo ima zgodba tudi drugo plat – ignoranca do študentov in nedodelanost mehanizmov evaluacije pedagoškega dela je problem in ovira do, hm, »odličnosti« univerze. A recept, ki ga predlaga Manifest, je povsem in absolutno zgrešen.

[OPOMBA: Komentar se v celoti nanaša le na vsebino Manifesta in zgolj navaja okoliščine njegovega nastanka, povzete po medijih. Vzdržujem pa se vsakršne sodbe o konkretni situaciji, v kateri se je znašel dr. Andrej Fištravec, in njenih vzrokih. Avtor.]

Nafta. Klasična politična filozofija je družbena neskladja pogosto opisovala z medicinski pojmi zdravja in bolezni. Tiran je bolezen, sosednji vladar ali (redkeje) ljudstvo, ki ga odstavi, je zdravilo. Alkmajon iz Krotona: ko so vse pomembne družine v mestu med sabo v ravnovesju, je mesto zdravo, če pa ena izmed njih prevlada, se ravnovesje poruši in mesto zboli, kakor človek, pri katerem se poruši za zdravje nujno ravnovesje telesnih tekočin. Država, ki ne more oskrbeti svojih prebivalcev, je bolna in hira kot telo bolnika s sušico.

Razloga za trenutno draženje nafte sta na koncu najbrž lahko le dva. Ali se bližamo točki, ko ponudba ne zmore več slediti povpraševanju, saj količine načrpane nafte ni več mogoče bistveno povečati, ali pa so razlogi za draženje špekulacije naftnih trgovcev, ki stavijo na pričakovanje, da je globalni trg za svoj glavni energetski vir pripravljen plačevati bistveno višjo ceno, kot jo plačuje sedaj.Z obema primeroma smo bili v nekem smislu že soočeni. Med prvo naftno krizo l. 1973, ko je OPEC zaradi arabsko-izraelske Jomkipurske vojne uvedel embargo, je cena zaradi pomanjkanja na ponudbeni strani l. 1974 zrasla iz 12 na 75 dolarjev za sodček. Nekaj let prej, l. 1971, so proizvajalke nafte in velike naftne družbe sklenile Teheranski sporazum, ki je proizvajalkam priznal pravico do stalnega povečevanja cene na podlagi dolarske inflacije in dejstva, da je nafta neobnovljiv vir.Draženje nafte tako seveda ni novo. Proces (kljub velikem padcu cen v l. 1980-86 je jasno, da gre za stalno rast cen) se je pričel vsaj l. 1971 v Teheranu. Se je tam začela velika bolezen, ki do danes pretresa trge, in povzroča vojne ali prva doza grenkega zdravila, ki je vsaj malo omililo nepravična razmerja med prihodki držav proizvajalk in dobički velikih naftnih korporacij ter pokazalo na pravo (in cenovno še nedoseženo) vrednost, ki jo ima nafta kot surovina in vir energije?

A zgodba je z napovedujočo se podnebno krizo doživela še en obrat. Nafta je seveda velik vir “toplogrednega” ogljikovega dioksida. Statistike ameriške vlade ocenjujejo deleže CO2 od izgorevanja fosilnih goriv v l. 2004 na 40% deleža nafte, približno enak delež premoga in 20% delež zemeljskega plina.

Je torej po drugi strani lahko dražja nafta koristna, saj se bomo končno zavedli njene vrednosti in z njo pričeli ravnati varčneje? Bomo izumljali nove tehnologije? Bo povzročila vsaj to, da bo slavni dežurni krivec globalnega segrevanja, ameriški SUV avto obtičal na suhem kot nasedli kit? Kljub določenem privoščljivem moralističnem zadovoljstvu, ki me zaradi tega navdaja, sem glede večjih učinkov žal precej skeptičen. Prvič, nafta sicer je velik, a nikakor ne edini vir CO2 in nič ne kaže, da bi dražja energija kaj bistveno vplivala na količine izpustov – če pa držijo ocene, da bi bila za zaustavitev procesa segrevanja potrebna redukcija celotnih izpustov CO2 za vsaj 80%, postane prispevek dražje nafte še bolj vprašljiv. Drugič, nove tehnologije, ki jih je vzpodbudila dražja nafta, so se vsaj v nekaterih primerih – govorim o biogorivih – izkazale za “zdravilo”, ki je pogubnejše od same bolezni …

Mogoče je omembe vredna še ena malo nora ideja. George Monbiot je v eni svojih kolumen zapisal, da je pravzaprav edina rešitev za svet ekonomska recesija. Ljudje v svojem obnašanju enostavno nismo dovolj racionalni, da bi lahko na mehak način izvedli prehod na low-carbon ekonomijo. Prav tako trg kot tak ni sposoben prostovoljne samoomejitve produkcije, ki bi bila potrebna, da bi bistveno zmanjšali izpuste. Kar nas lahko reši, je lahko le zlom trga, gospodarska recesija, ki bi ob vseh velikih ekonomskih neprijetnostih (nezaposlenost, padec življenskega standarda, itd.) prinesla zmanjšanje proizvodnje. Draga nafta bi tako lahko delovala kot grenko zdravilo … Ja, Monbiotova ideja je precej nora, ampak kaj, če proces, v katerega smo zapleteni v naši ogljikovi ekonomiji, ni kaj dosti manj nor?

Zgodba o tem, kako je g. Srečko Šorli spletno revijo Kvarkadabra zatožil Ameriški ambasadi, Slovenski akademiji znanosti in umetnosti ter ji zagrozil s tožbo, meji na znanstveno fantastiko. Več o tem tu. A postavimo vprašanje na načelni ravni. Pravica do popravka, ki jo določa 26. člen zakona o medijih, pravi, da ima »vsakdo pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov popravek objavljenega obvestila, s katerim sta bila prizadeta njegova pravica ali interes,« in hkrati podrobneje opredeli, da »z izrazom popravek ni mišljen samo popravek v ožjem smislu, /…/ ampak tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu.«

Predstavljam si, da je imel zakonodajalec v mislih medije, kot so dnevni časopisi, revije, televizije in radiji, spletni portali, itd. Toda ali ni medij tudi znanstvena ali strokovna revija? Kdor je kdaj objavljal v znanstvenih revijah, ve, kako težavna je lahko pot do objave. Ali si je ne bi mogli poenostaviti? Članek, ki so mi ga recenzenti zavrnili, preformuliram v »pravico do popravka«, saj se globoko ne strinjam s teorijo kolege, ki nasprotuje moji, še več, tako sem prizadet nad njegovo kritiko, da ga bom kar tožil, če uredništvo ne objavi moje teorije.

Šorli se sicer ukvarja s tehtanjem duš. V svojem eksperimentu je ugotovil, da ima črvja duša težo, saj živalca ob svoji smrti odda “biofotonsko sevanje”. Ali kar koli pač. Kvarkadabra je objavila nekoliko sarkastičen komentar njegove »znanosti« in sledil je na začetku opisano sosledje dogodkov. Če kdo torej misli, da so »znanstvene vojne« omejene na ameriške južne baptiste, ki preganjajo darvinizem iz javnih šol, se nekoliko moti – sklicevanje na zakon o medijih tudi našim prizadevnim vračem omogoča, da še malo pomešajo svojo meglo.